ALL libraries (COBIB.SI union bibliographic/catalogue database)
  • Papeški dokumenti o misijonih (1840–1943) [Elektronski vir]
    Ambrožič, Matjaž, 1967-
    Ko govorimo o misijonski dejavnosti Katoliške Cerkve, imamo v mislih praktično zamišljeno mednarodno dejavnost za evangelizacijo ljudstev, ki še niso krščanska, z delom posvečenih, izbranih, ... pripravljenih in avtoritativno poslanih oseb, ki imajo naziv misijonarji, ki po poti apostolov oznanjajo besedo resnice in ustvarjajo nove Cerkve. Misijonar je oseba, ki jo je ustanovitelj vere ali cerkvena oblast (katoliška ali protestantska) poslala, da bi širila krščansko vero. Pri katoličanih je to navadno duhovnik, lahko pa tudi laik ali redovnik oz. redovnica, ki po nalogu pristojne cerkvene oblasti odide v misijonske dežele širit katoliško vero. Drugi pomen pojma misijonar se nanaša na člane redovnih kongregacij, ki imajo posebno nalogo, da se posvečajo t. i. notranjim poslanstvom z vodenje mladih, pomočjo romarjem v svetiščih, vodenjem seminarjev itd. Za misijonarja so značilni verska gorečnost, odrekanje, žrtvovanje in dobrodelnost. Poslanstvo Cerkve je v svojem najglobljem bistvu ljubezen, ki se podarja drugim, kakor je Bog dal svojega Sina človeštvu in je Kristus podaril samega sebe. Misijonska dejavnost Cerkve je zato predvsem pričevanje o Božji ljubezni, ki se je razodela v Jezusu Kristusu. Dokumente cerkvenega učiteljstva o misijonski dejavnosti Katoliške Cerkve po kronološkem kriteriju delimo v tri skupine. Prvo sestavlja korpus papeških dokumentov o misijonih iz časa pred drugim vatikanskim koncilom. Drugo skupino predstavlja odlok o misijonski dejavnosti Cerkve drugega vatikanskega koncila Ad Gentes (1965). Tretjo skupino sestavljajo pokoncilski dokumenti: Evangelii Nuntiandi (1975, sv. Pavel VI.); Redemptoris Missio (1990, sv. Janez Pavel II.) in Evangelii Gaudium (2013, Frančišek). Drugi del prispevka je posvečen pomenu dokumentov Svetega sedeža za izvajanje misijonske dejavnosti Katoliške Cerkve v obdobju 1840–1943. Če želimo razumeti dejavnost slovenskih misijonarjev in misijonark v obdobju med obema svetovnima vojnama, se moramo ozreti v vsebino papeških dokumentov iz predhodnega obdobja, ki so začrtali takratno misijonsko dejavnost. Predstavljena je vsebina naslednjih papeških dokumentov: Probe Nostis (1840, Gregor XVI.), Sancta Dei Civitas (1880, Leon XIII.), Maximum Illud (1919, Benedikt XV.) in Rerum Ecclesiae (1926, Pij XI.). Spadajo v zgodovinski kontekst sodobnega misijonskega gibanja od 19. stoletja do druge svetovne vojne. Z njihovo pomočjo bomo motrili kontinuiteto, spremembe in razvoj, zlasti v zvezi z razumevanjem kulturnega in verskega dialoga z naslovljenci misijona ter teologijo krščanskega poslanstva in misijonov.
    Source: Slovenski misijoni 1918-1941 [Elektronski vir] (Str. 11-29)
    Type of material - e-article ; adult, serious
    Publish date - 2025
    Language - slovenian
    COBISS.SI-ID - 268877571

    Link(s):

    https://www.teof.uni-lj.si/uploads/MATJAZ_AMBROZIC_Misijoni_2025.pdf

Shelf entry